Indija, 3.del

Čas je, da se odpravimo v Keralo. Po obilnem tradicionalnem zajtrku, ki je značilen za južno Indijo, smo pripravljeni za še eno vožnjo z avtobusom. Idli, nekakšni riževi cmoki, ki jih postrežejo s toplo in začinjeno kokosovo omako, naj bi naše telo okrepilo in pripravilo k boljši presnovi.  Na avtobusu smo dovolj zgodaj, da ne ostanemo brez sedežev. Do Kannurja je namreč  pet ur vožnje, kar je na utesnjenem in polnem avtobusu, svojevrsten izziv.

Na avtobusni postaji pred odhodom v Kannur

Prijaznega sopotnika, ki se z Mysorja kjer dela, vrča v rojstni Kannur zanima, kam smo namenjeni. Povem mu, da se odločamo sproti, vsekakor pa bi radi poiskali kakšen prijeten Homestay ob morju. Kakšno naključje, žena njegovega brata se ukvarja prav s tem. Telefonski klic in že smo dogovorjeni. Pokličemo jo, ko prispemo na avtobusno postajo. Voznik rikše dobi natančna navodila, že čez 20 minut pa smo navdušeni nad krasnim posestvom tik ob arabskem morju. Kilometrska peščena plaža je tako rekoč samo za nas. Dovolj velika soba, velik vrt obdan s palmami in bananovci med katerimi je napeta mreža za popoldansko lenarjenje.

Idealen kraj za poležavanje in lenarjenje

Od intenzivnosti potovanja in dinamike gibanja nam poležavanje in predajanje lahkotnosti, neznansko prija. Poznopopoldanski sprehodi v okoliške vasice dodatno postrežejo s čarom lokalne specifike. Spijemo čaj, nikamor se nam ne mudi. Prijaznost ljudi, ki se preživljajo s tistim kar ponuja narava, nas pomirja. Čas teče počasi, ribiči lovijo svoj dnevni ulov in pospravljajo ostanke kokosa. Domačin, ki živi v skromni hišici ob poti nam razloži, da se mirno sprehajamo pod njimi, saj v tem obdobju leta še niso dozoreli. Ravno je ogledoval za svojimi tremi kravami, ki so se mirno pasle na obronkih palmovega gozda.

V vasi čas teče počasi

Naslednje jutro vstanemo ob 3.30. Lastnica nam je predlagala ogled rituala, ki ga že tisočletja gojijo v okoliških vaseh. Theyyam, barvit ritualni ples je socialno – verski obred, ki ga izvajajo pred vaškim svetiščem. Ko prispemo, je ogenj okoli katerega se odvija glavnina dogajanja že dodobra razvnet. Domačin nas povabi v svojo hišo in postreže z zajtrkom. Predstavi nam ženo in hčerko in nič ne želi od nas. Izrazi le gostoljubnost, ki je za tamkajšnje prebivalce nekaj najobičajnejšega. Obred se začne z glasbo, ki spremlja Theyyame, vidne in oprijemljive bogove z neštetimi oblikami božanskosti.  Vanj so poleg osrednjega lika vpleteni tudi vaščani, ki v družbi živo rdečih obrazov, razkošnih bojnih kostumov, glasbe in plesa, skupaj obujajo plemensko kulturo. Izjemni kostumi so izdelani ročno. V njih se bohotijo živo pisane barve, ki v pozorni izvedbi vsebujejo številne malenkosti in detajle. Svetlikajoča misterioznost odslikava božanskost. Prava ljudska  umetnost, ki s pomočjo božanskega doseže dobro počutje v družini in družbi nasploh. Ogenj ugasne, ko se prižge dan.