Kuba, 1.del

Kuba je edinstven svetovni fenomen, kjer vas bodo z ameriškimi odtimerji vozili po državi tudi, če si tega ne boste posebej zaželeli. Razkošje prostornosti ni pogojeno z udobjem, a za doživeto barvitost 50-ih let prejšnjega stoletja, je ujet trenutek avtomobilske zgodovine svojevrstno doživetje.

Iz nič so vzdrževali tisto, kar se je vzdrževati dalo

Po nekaterih podatkih, se po Kubi še vedno vozi 60 tisoč robustnih vozil, ki so preživela kubansko revolucijo, hladno vojno in padec Sovjetske zveze. Po letu 1902, ko so Američani karibskemu otoku priznali neodvisnost, so se v naslednjih desetletjih razcvetele igralnice, mafija je prala denar, korupcija je bila povsod, avtomobilov na cestah pa več kot danes. Batista je poskrbel, da je bilo zadoščeno tudi tedanjim ameriškim strateškim interesom. 

Bencinske motorje so zamenjali z dizelskimi

Naslednjih 50 let je ameriška vojska v skladu s pogodbo z začetka prejšnjega stoletja ostala na otoku, Kuba pa je morala tako ali drugače preživeti trgovinsko blokado mogočne severne sosede. Do leta 2011 so Kubanci tako smeli prodajati le avtomobile iz časa pred revolucijo. Rezervnih delov za starodobnike ni bilo, zato so razvili svojevrstne avtomehanične, kleparske in ličarske spretnosti. Iz nič so vzdrževali tisto, kar se je vzdrževati dalo. Večina avtomobilov tako ni ohranila originalnih delov (bencinske motorje so zamenjali z dizelskimi, avtomobilski lak pa je zamenjala zmes zidnih barv in lepila). Fordi, Chevroleti in Pontiaci vozijo, števci ne delujejo, marsikatero vetrobransko steklo ne tesni, ima pa vsak sodoben avtoradio z USB priključkom, nekaterim so vgradili tudi klimatske naprave. A najpomembneje je ostalo. Stil oplemeniten s kubansko glasbo se ohranja.

Avtomobilski lak je zamenjala zmes zidnih barv in lepila

Po letu 2013 so na Kubi deloma dovolili omejen uvoz novih avtomobilov. Ta privilegij naj bi uživali samo ljudje, pomembni za državo, denimo zdravniki in diplomati. Potrebno je bilo posebno dovoljenje za uvoz, prednost pri izdaji teh dovoljenj pa naj bi imeli še tisti, ki so skrbeli za prevoze tujih turistov. V retro voznem parku predrevolucijskih modelov ameriških znamk se seveda znajdejo tudi porevolucijski ruski Moskvitchi in Lade, redkeje pa opazimo kakšen novejši japonski ali evropski model.